JUNAKI
Glavni protagonisti filma, ki so se v preteklosti zavzeli za reko Sočo.
Mladen Berginc
Začasa upora proti HE Kobarid član Kluba tolminskih študentov, zatem pa načelnik Oddelka za upravno-pravne zadeve na občini Tolmin in podpredsednik Izvršnega sveta SOB Tolmin.
“Soča je nekaj več kot samo reka. Kot samo neka voda. Soča je v krvi vseh ljudi, ki živimo ob njej.”
S svojo pregovorno načelnostjo in poštenostjo je bil vedno odločen zagovornik ohranitve Soče. Kot pravnik je svojo kariero posvetil varovanju narave. Kasneje je namreč postal namestnik direktorja Triglavskega narodnega parka in vodja sektorja za varstvo narave na Ministrstvu za okolje in prostor. Sočo je, in jo še vedno, spoznava tudi iz kajaka.
Zdravko Likar
Začasa upora proti HE Kobarid član in predsednik Kluba tolminskih študentov in zatem načelnik Oddelka za družbene dejavnosti in občo upravo na Občini Tolmin ter član Izvršnega sveta SOB Tolmin.
“Smo bili kot torpedo, smo šli kar v eno smer. Ne glede na posledice.”
Znan po svoji odločnosti, zagnanosti in povezanosti z lokalnim okoljem ter prebivalstvom je bil izjemno pomemben člen v boju za ohranitev Soče. Kasneje je postal načelnik upravne enote v Tolminu, zaslužen je za ustanovitev in postavitev Kobariškega muzeja in Fundacije Poti miru v Posočju, z vsem srcem pa je zapisan planinstvu in gradnji mostov s slovensko manjšino v Videmski pokrajini.
Žarko Mlekuž
Začasa upora proti HE Kobarid član kluba in upravnega odbora Kluba tolminskih študentov in zatem načelnik Oddelka za gospodarstvo na Občini Tolmin.
“Ta dolina je med prvimi, ki bi se morala zavedati omejitev, ki jih je v turizmu treba postavljati, da si ne žagamo veje na kateri sedimo.”
S svojo iskrenostjo in strokovnostjo je na mnogih nivojih pomagal razširiti obzorja ljudi, ki so kot edino pot videli gradnjo jezov. Vedoč, da je razvoj trajnostnega turizma lahko alternativa velikim infrastrukturnim projektom, je vso profesionalno pot posvečal projektom trajnostnega razvoja Julijskih Alp in TNP ter lokalnega okolja v Posočju. Čeprav v pokoju, je še vedno zelo aktiven in opozarja na negativne posledice masovnega turizma ob Soči.
Zoran Rutar
Začasa upora proti HE Kobarid član kluba in upravnega odbora Kluba tolminskih študentov, zatem pa vodja oddelka za investicije in sektorja za obratovanje distribucijskega omrežja na Primorskem v okviru podjetja Elektro Primorska.
“Rodil sem se v Bovcu, v električni centrali. Verjetno je to elektromagnetno sevanje vplivalo na mene, da sem se kasneje odločil za študij elektrotehnike. Študij je bil usmerjen v tehnološki del, moja občutja do reke Soče pa so me kljub temu vedno nagovarjala proti posegom vanjo.”
Udeležen je bil pri organizaciji javnih tribun, bil pa je vezni člen med študenti in dr. Francetom Avčinom, ki je bil na fakulteti njegov profesor. Vedno aktiven je Sočo spoznaval tudi iz kajaka.
Stane Peterlin
Biolog in strokovnjak za varstvo naravne dediščine, začasa boja proti HE Trnovo sveže zaposlen na Zavodu za spomeniško varstvo Republike Slovenije.
»HE Trnovo je rodilo gibanje, ki je okrepilo zavedanje o pomenu naših naravnih vrednot ter oralo ledino pri varovanju narave v Sloveniji.«
Z mentorjem Maksom Wrabrom sta bila gonilni sili v boju proti izgradnji HE Trnovo in potopitvi celotne bovške kotline. Silno podkovan s strokovnim znanjem in močnimi argumenti proti gradnji HE in njenega orjaškega jezu, je bil kljub temu žrtev hudih pritiskov, saj je bilo vse prej kot običajno, da se vladnemu projektu upre javni uslužbenec.
France Avčin
Profesor in inženir elektrotehnike, izumitelj, alpinist, planinec, gorski reševalec, lovec, naravovarstvenik in avtor izjemno priljubljene knjige Kjer tišina šepeta.
“Enkrat bi že rad videl, pa magari v obliki zakona, da je potopitev celotne bovške kotline s projektom HE Trnovo dokončno pokopana!”
Bil je velik ljubitelj zgornje Soče in je ves čas zagovarjal njeno popolno ohranitev, tako iz strokovnih kot romantičnih vzgibov. Čeprav elektrotehnik, je odločno nasprotoval izgradnji hidroenergetskih objektov na Soči, saj da je ta reka enostavno preveč posebna in ekološko pomembna, da bi jo bilo smiselno žrtvovati za dodatne megavate električne energije.
Njihove zgodbe so del zgodbe o rešitvi reke Soče.
Sočo so z manj opaznimi, a prav tako silno pomembnimi dejanji pomagali rešiti tudi mnogi posamezniki, ki jih film ne omenja.